Zjutraj sva po do sedaj najbolj neprespani noči na avtobusu pohitela v hotel (ki je sicer ful lepo prenovljen, a so pozabili eno zelo pomembno stvar - hidroizolacijo na tleh - in je sicer nova soba imela luštno vlažna tla), pojedla zajtrk in odbrzela na zbirno mesto za dnevne izlete.
Za prvi dan sva izbrala nekajurni izlet po vasicah San Juan Chamula in Zincantan, kjer živijo indijanci z lokalno samoupravo, na njihovem ozemlju veljajo njihovi zakoni. Eden izmed njih je tudi, da se ne sme slikati notranjosti cerkev ter vodij verskih obredov kjerkoli in kadarkoli. Prepričani so namreč, da jim s fotografiranjem odvzameš duha. Verski voditelj tako ne more govoriti z duhovi, duhovom pa fotografianje odvzame moč za dobra dela.
Najprej smo si ogledali pokopališče takšne skupnosti. Zanimivo je, da je vsak grob označen s križem določene barve - od bele za dojenčke preko modre za srednje stare ljudi do ćrne za starostnike. Poleg tega je pokopališče razdeljeno na dve strani - na eni strani pokopavajo umrle naravne smrti, na drugi pa umrle v nesrečah in nasilne smrti.
Potem nas je v svojo kočo sprejel verski voditelj in nam razložil tukajšnje običaje. Da postaneš voditelj, potrebuješ eno leto intenzivne prakse, kar pa lahko v praksi izvedeš le tako, da nekaj let varčuješ denar, da med letom "treninga" lahko preživiš svojo družino. Biti voditelj stane cca 400 USD mesečno, dohodkov razen daritev pa voditelji nimajo. Namreč potrebujejo denar za sveče, daritveni alkohol, menjavo rastlin v svetiščih,.. Ta poklic prinese veliko čast v družbi, ampak nič denarja.
Slik svetišča žal ni, ker se kot sem že napisala, ne sme slikati.
Izvedli smo tudi, da je bil križ v majevski kulturi prisoten že precej preden so španci zavzeli ozemlje in začeli oznanjati krščansko vero. Tak križ je tradicionalno zelen brez Ježuščka.
Nato smo šli skozi vas v cerkev na ogled darotvenih obredov. Tradicionalno darujejo jajca in kokoši (ki jih potem pojejo, perje pa zakopljejo na mesto "nesreče"). V tej cerkvi potekajo tudi zdravilski obredi šamanov, ki s tipanjem pulza postavijo diagnozo in nato določijo daritev. Šaman lahko pove, če je nekdo pod vplivom zlih duhov ali je na primer šlo le za nesrečo.
Zanimiva je mešanica katoliške vere in tradicionalne, namreč v cerkvi imajo izobešene slike katoliških svetnikov kot je Sv. Lucija, Sv. Agata, Sv. Florijan, Sv. Krištof,.. V svojih molitvah se obračajo tudi na njih. Sicer je katoliški duhovnik v vasi lahko prisoten le za krst, ostalih zakramentov ne sme podeljevati.
Na glavnem trgu sem naredil napako.. otroci, ki so žicali za "un peso" so dobili nekaj breskev, ki sem jih prej kupila od lokalne branjevke. V trenutku jih je bilo okrog mene najmanj 20, vsak je hotel imeti svojo breskev.. ker nama jih je zmanjkalo, je Martin v "javno dobro" podaril en paketek Orbit čigumijev in hitro sva pobegnila iz vidnega mesta!
Obiskali smo tudi tradicionalno družino v vasi Zincantan, ki se preživlja z izdelavo prtov in drugih vezenih izdelkov. Zanimivo je, da ja najstarejša hči ravno v času opravljanja mature in jeseni gre na faks. Vendar želi živeti v svoji vasi. Tukaj sva si privoščila en prtiček z izvezenimi lokalnimi živalicami, ki bo sicer krasil najine stene namesto mize.
Družine živijo zelo povezano - npr vse ženske in vsi moški (razen verskih voditeljev) v eni družini se oblačijo enako, tako da že na daleč vidiš, kdo je iz katere družine. Če kdo zagreši kakšen zločin, je kaj hitro skregan s celo družino na drugi strani. Če se zločin ponovi, ga družba izobči in ne sme več prebivati v njihovem naselju. Tako je v bližnem mestu kar nekaj avtohtonih prebivalcev, ki pa se ne poistovetijo s španskim prebivalstvom.
Sicer prebivalci te in ostalih indijanskih vasi v okolici živijo od poljedelstva, namreč pridelke prodajajo v bližnji mesti San Cristobal in Tuxtla Gutierrez.
Naslednjega dne sva Odšna na izlet v Canon del Sumidero, ki je okrog 40km dolga tektonska razpoka, okrog katere se dviga gorovje do višine 1000m. V razpoki je reka, po kateri so nas s čolnom peljali do jeza, za katerim je ena največjih hidroelektrarn v tem delu sveta. Izlet so nedvomno popestrili divji krokodili, ki so se sončili na obrežju ter prav nesramno blizu njih kopajoči se domačini (?!).
Zvečer sva šla še v Museo de la medicina Maya. Izvedela sva, da so že v zelo davnih časih imeli različne specializacije zdravilcev: zdravnik za dušo, babica za porode in ginekološke bolezni, zdravnik za kosti (neke vrste travmato-ortoped), kirurg zobozdravnik, zdravnik internist ter zeliščar. Najbolj zanimiv del je bil filmček o tradicionalnem porodu, ki je pol vraževernih obredov. Najbolj zanimiv je del, ko z jajcem in kokošjo pomaga pri porodu :) Ali pa to - če posteljico po porodu zakoplješ v svoji hiši z zunanjo stranjo navzgor, bo naslednji otrok fantek (in obratno). Ostale stvari so bile dokaj smiselne.
Zanimiva teorija je tudi, da če otrok pade po tleh, na tistem mestu izgubi dušo, in mu jo je treba vrniti, najlažje to storiš z guganjem in ponavljanjem njegovega imena. Pri odraslem je ta proces težji, zato je potrebna daritev.
Po tem muzeju sva se s taksijem (ki je med vožnjo imel "consultorio medico" saj je trpel za zgago in bolečinami v želodcu) odpravila na kavo v Cafe Museo Cafe, ki naju je popeljal skozi zgodovino pridelovanja kave v tem območju. Šlo je za nasade evropskih kolonij z izjemnim izkoriščanjem indijancev, danes pa gre v smer Fair Tradea.
Te dni sva spoznala nekaj prijetnih sopotnikov, dva Nizozemca ter dva Avstralca. Z Nizozemcema smo zvečer v hotelu pregledovali slike iz izletov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar