Onega dne je prišlo rodit 19 letno dekle iz mesta v bližini Chihuahue. Nikoli med nosečnostjo ni opravila porodniškega pregleda. Verjetno ne zato, ker bi ga morala plačati.
Po njenih besedah je bila noseča 41 tednov, kar pomeni, da je čas, da rodi, pravšen. Opravili smo CTG, in plod je imel neverjetno nizek pulz - cca 50-60 utripov na minuto, kar je vzbudilo čudne misli, sploh ob tem, ko je povedala, da se ne premika.
Ob UZ pregledu smo ugotovili redko malformacijo - anencefalijo, kar pomeni, da je med razvojem prišlo do hude motnje v razvoju živčevja, ki je nezdružljiva z življenjem.
Kaj so ji specialisti ob tem povedali ne vem. Vem le, da je prejela oksitocin za pospeševanje kontrakcij in poroda, kljub temu je vse skupaj trajalo cca 48 ur do rojstva.
Rojstvo se mi je zdelo obupno organizirano, saj je v porodno sobo stopilo ene 20 študentov (hallooo, kje je bil kdo, ki bi jih vrgel ven) in porodnica si še jokati ni upala in tudi ni upala nič rečt. Vsi so samo boljili v njo, kot da je nekaj nezemeljskega. Porod sta vodila dva specializanta (niti ne specialista... g. Nepravilne šlape in še eden). Seveda je prišlo do distocije, ker je bila glavica neprimerno majhna, in ob puljenju ploda iz vaginalnega kanala je prišlo do raztrganin cerviksa.
tukaj je link na Wikipedijo, ki pojasnjuje anencefalijo . Priloženih je tudi nekaj slik, ki pa so slike plodov z manjšo gestacijsko starostjo. Takšen plod je pri 1 / 150.000-200.000 rojstev, kar pomeni, da je verjento prvi in zadnji, ki sem ga videla v življenju, in še to ne pri tej gestacijski starosti, saj v SLO opravljamo prenatalno diagnostiko na neprimerno višjem nivoju.
Porodnica še po rojstvu prizadete deklice ni mogla verjeti, da je otrok res mrtev. Večkrat me je vprašala, če je res mrtev. Kljub temu, da sem čutila bitje srca, sem vedela, da otrok ne diha in da bo umrl v nekaj minutah. Vprašala me je tudi, ali je deček ali deklica. POvedala sem ji, da je mrtva deklica. Zanimivo se mi zdi, da si je od vseh 30 špansko govorečih prisotnih zbrala mene, ker se očitno vidi, da nisem od tukaj. Sem pač Gringo. Očitno so tukaj navajeni, da se z ljudmi dela kot s stvarmi. V bistvu je nihče razen mene ni spodbujal pri porodu. Kvečjemu obratno s svojim butastim buljenjem.
Sestre so po rojstvu in smrti dojenčico umile, nato so jo mrtvo krstili.
Starša sta se kasneje odločila, da jo bodo pokopali in ne donirali tukajšnji Medicinski fakulteti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar