V porodnisnici so ze vedeli, da prihajam. Tako me je pozdravila ekipa samih mladih zdravnikov (ne mores verjeti, kako mlade ekipe so tukaj, presenetljivo, zdravniki so predvsem fantje, medtem ko so zenske vecinoma sestre...). Identificirala sem tudi anglesko govorece osebke (specializanta Oskarja, Rente-ja, Lino, Samanto in nekaj pripravnikov, ki pa jih je toliko, da si imen ne zapomnim) ter dan prezivela pretezno z njimi.
Prva opazanja so, da znajo ogromno, vendar mnogih preiskav, ki so pri nas na voljo, ne opravljajo. Tudi razkuzila je bolj malo (ce sploh kaj) in tudi rokavice so stvar, ki jo je treba dobro poiskat. Maske za operacijsko so tanke, nestabilne, kirurgom med op vecinoma zlezejo na spodnjo ustnico. Uporabljajo sterilizirane bombazne krpe, ne kot mi, material za enkratno uporabo. Tudi nimajo tiste prozorne nalepke za operacijsko polje. Pravijo, da ni denarja.
Porodnice so punce od 15-24 leta. Starejse skoraj ni videti. S tem da tiste pri 24 pridejo rodit tretjega otroka. Bolnice nad 40 let prihajajo na histerektomije zaradi miomov ali na cerklaze. IUD se uporablja pri vseh starostih, ne kot pri nas, ko moras imeti ze 2 otroka in vec kot (35?) let. No ja..
Sicer sem se ucila ugotavljati dilatacijo maternicnega vratu ter asistirala pri histerektomiji, pomagala pri porodu, opazovala carski rez..
Anestezijski aparati so dokaj podobni nasim, uporabljajo izo in sevo, vecino ginekoloskih operacij izvajajo v spinalnem bloku. Porodnicam ob porodu protibolecinska sredstva niso na voljo.
Za razliko od nasih porodnisnic tukaj pri porodu ocetje ne smejo prisostvovati, tudi otroka takoj po porodu ne dajo mami v narocje ampak ga najprej stehtajo, operejo, dajo vit K, AB kapljice v oci, postempljajo nogice, vzamejo mamin prstni odtis ter podpis... torej preden sploh dobro vidi svojega dojencka, traja ene pol ure.
Porode tukaj vodijo zdravniki, ki prakticno vsaki zenski naredijo epiziotomijo. Babice oskrbijo otroka.
Bolniske sobe imajo po 13-15 postelj. Tudi bolj malo dajo na zasebnost, ko izvavajo kaksen poseg, redko zagrnejo zaveso. Vendar tudi bolnice ne delujejo, kot da je kaj narobe. Pac ljudje so tukaj bolj odprti, ne sekirajo se prevec...
Tako mi je dan hitro minil. Popoldne sem na stadionu pretekla 4800m ter telovadila se kaksno uro na vajah za moc in razteznih vajah.. Nato me je zmanjkalo.
Danes me caka se predavanje na temo nujne medicinske pomoci - toksikologije. Z veselje hodim na predavanja, ceprav so v spanscini, saj se mi zdi, da kljub temu odnesem kaksno malenkost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar